Ti dobiš desetkico, ti dobiš desetkico, vsi dobite desetkico!

Maja je pogosto presenečena, kako hitro zaključim. Pisanje prispevkov za blog je zame pogosto enostavno in hitro. Pa ne zato, ker prav hitro končam, temveč zato, ker si vzamem zadosti časa, preden sedem za računalnik.

Včasih sem treniral za maratone in na 2, 3, 4, 5 ali 6-urnih tekaških treningih je bilo dovolj časa, da sem lahko razmislil, kaj spisati v prispevek. Danes ta čas najdem drugje, pa vseeno – ko sedem, izlijem misli na papir.

Ta prispevek pa nikakor ni želel zrasti v meni, zato še sedaj nisem prepričan, da je pravi čas, da ga zaključim, ker ne vem, ali bo sploh v redu. Težava je, da imam dva diametralno nasprotna (ja, tudi za velike besede si je potrebno vzeti čas, vsaj pol maratona) pogleda.

K pisanju ravno ta trenutek me je spodbudila objava lastnika slovenske digitalne agencije na LinkedIn, ki prikazuje, kako neka tretja agencija sestavlja slovnično nepravilne oglase. Ni prvič, da ta oseba objavlja, kako je nekdo drug zamočil.

S tem vstopa v sfero grammar nazijev (po moje rabimo novo ime zanje, ker nacisti so res slabi, slovnični policaji so vseeno vsaj odtenek boljši), tj. ljudi, ki mislijo, da lahko javno opozarjajo na napake drugih samo zato, ker jim tvorba rodilnika ne predstavlja težav in znajo vejice postaviti na svoje mesto.

Po eni strani seveda vsa čast, super, da to veš. Moja besedila so še vedno tudi v najboljšem primeru, vsaj dokler jih ne predela lektor, samo napol berljiva. Tudi tega je predelal, jaz pa sem nekaj manjših napak vstavil naknadno. Ker absolutno verjamem, da lahko stil zahteva napake (in moj lektor je zadnji stavek spremenil v Ker absolutno verjamem, da v osebnem slogu ni napak. Ker ve, da mu zaupam, in dam »accept all«). In to se ne bo nikoli spremenilo.

Po drugi strani pa: ali je res prav, da ljudi (javno) opozarjamo na njihove napake? Jaz recimo precej dobro javno nastopam. Kako bi bilo videti, če bi po nastopu na konferenci govorcu ali govorki rekel: »Ej, samo nekaj, kako pa ti slabo uporabljaš intonacijo, jaz sem skoraj zaspal!« ali pa: »Stari, dajmo se malo premaknit po odru, da tam stojiš kot lipov bog, ja koga bo pa to prepričalo,« ali pa »To da imaš 10 alinej na enem slajdu je res slabo,« ali kaj podobnega.

Takšno javno opozarjanje na težave in probleme pač res ni v redu in po moje niti ni prav.

Kar nas pripelje do razloga, zakaj nisem želel spisati tega prispevka.

Ker mislim, da nas je vse to pripeljalo v kulturo, kjer si všečkamo objave ne glede na to, ali so res vredne všečkanja. Ta težava je očitna predvsem na socialnih omrežjih, kjer se ljudje hvalijo s kvazi dosežki in potem vsi omedlevamo, kako kul in oh in sploh so.

Danes sem prebral študijo primera podjetja, ki se je z naročnikom dogovorilo za metrike A, B in C, potem pa so v študiji primera zapisali, kako odlično so delali, ker so dosegli 50 % rezultatov na metriki D, na metrikah F in G pa kar 145 % oz. celo 154 % (torej, dogovorijo ene, poročajo pa čisto druge metrike).

Da o tistih, ki se pohvalijo, da so naredili novo spletno stran naročniku, ki je potreboval boljši SEO in hitrejše nalaganje spletne strani, potem pa imajo oceno na Google Page Speed 30, za oznake canonical pa še niti slišali niso, sploh ne govorim.

Da niti ne omenjam vseh spletnih strani, ki so bile izdelane prepozno, izdelava pa je bila predraga. In vsi se zgražamo, kako mizeren je bil postopek priprave, kaj vse je narejeno narobe, potem pa se hvalimo, kako super spletna stran je in si seveda delimo nagrade za najboljše in najlepše in najbolj funkcionalne.

V tako objavo daš še 50 EUR Boost Post in dobiš goro komentarjev in všečkov, ki vsi skupaj družno sporočajo, kako super duper si.

Na koncu je vse skupaj strašansko neoprijemljivo.

Na spletu se pač prodaja megla in sploh ni pomembno, kako dober ali zanič si v praksi.

In sej vem, to, da sem napisal 600 besed, da sem pogruntal, da je vse, kar je na socialnih omrežjih, prodajanje megle, si ne zasluži nobenega všečka. Ker – dobro jutro, Kolumb (tudi tukaj potrebujemo nov idiom, ker Kolumb ni PC, saj namreč ni ničesar odkril in je večino dni samo posiljeval, ropal in zasužnjeval).

Enkrat, ko bom imel čas in denar in najdem programerja, ki bo zares zanesljiv, bom naredil svoj B2B trustpilot, takšen, kot se šika. V njem bo pisalo, kar je bilo res, ali pa ne bo pisalo čisto nič. V njem zapisano bo dognano do potankosti in v celoti preverjeno, v njem bodo imena skupaj s priimki ali pa ne bo pisalo nič. Nanj se bodo ljudje lahko ali zanesli ali pa bo povsem prazen. Če je tak programer/ka tukaj, se z veseljem javiš.

Do takrat pa evo vam graf, kako vrhunsko smo na podlagi mojih svetovanj povečali obisk spletne strani naročnika. Ker seo ninja, like like.

Tole bi še moral prebrati:

3 thoughts on “Ti dobiš desetkico, ti dobiš desetkico, vsi dobite desetkico!”

  1. Peter, vse stoji kar si napisal vendar v nečem se ne morem generalno strinjati. Prevelikokrat se na napake takšne in drugačne ne opozori in ljudje (vključno z menoj seveda:) potem sploh ne vedo, da delajo/predavajo/pišejo narobe oz. kar koli je že izven družbenih sprejemljiv norm. Če tega ne veš, potem ne moreš biti boljši! Je pa seveda način kako to poveš ključnega pomena in mora biti dovolj takten oz. podan tako, da ima pozitivno izobraževalno noto. SEO pozdrav:) Sandi

    Odgovori
    • Sej na koncu se strinjam, da je treba rast, ampak mislim da obstaja nacin in kanal in cas za opozarjanje, kar je pogosto narobe narejeno.

      Odgovori
  2. Dober prispevek. Glede likeov na družbenih omrežjih pa: “We all benchmark ourselves against our peers. And the grass is always greener on the other side. Social media has made things even much worse.:”, all of your friends on Facebook (which you’ve checked up on several times in the last hour) are enjoying themselves on Hawaii, drinking espresso in Venice, eating yummy food at Lake Bled, have just got married, etc.

    Never ever benchmark yourself against how successful other people look on LinkedIn or how happy they look on Facebook. Because we are all exaggerating and you’ll only end up more depressed. A light-hearted explanation of this can be found here.Never ever benchmark yourself against how successful other people look on LinkedIn or how happy they look on Facebook. Because we are all exaggerating and you’ll only end up more depressed. “

    Odgovori

Leave a Comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.